Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Polhograjska Grmada (898 m), Tošč (1021 m)

27. 6. 2017

Nepričakovano
Najini plani za danes so bili začrtani že včeraj zvečer. Nahrbtnika pripravljena, palice, gojzerji in čeladi že v avtu. Ampak zjutraj naju prebudi dež. Resda je videti bolj ploha, ampak tja, kamor sva bila namenjena, ne moreva iti. Nepričakovano naju prešine ideja: Kaj pa Polhograjsko hribovje? Pogled skozi okno pokaže, da bi tam to dopoldne vreme še utegnilo zdržati. Ni kaj, pa greva tja. Greva na Grmado, in če bo vreme dopuščalo, še na Tošč.
Začetna pot




Pot je predvsem gozdnata.




Malo gre tudi po stopnicah ...

... malo po skalah.








In v tem okolju lahko opazujeva nepričakovano veliko takšnih in drugačnih metuljev in hroščev.
Ni borovnica!

Ni jagoda :(



Aja, seveda greva tudi mimo različnega cvetja ...






















Razgledna točka malo pod vrhom Grmade:



Takšni oblaki skrbijo za obupno soparo v zraku.

Že pred vrhom sva zaradi sopare čisto premočena.



Zdaj pa vrh ...

... in razgledi z njega


vse do Triglava


Poleg razgleda nama vrh nameni tudi nekaj kapljic dežja. Preveriva radarsko sliko, a zaenkrat nič resnega. Tako se odločiva za nadaljevanje poti na oba Tošča - na Malega in Velikega.
Najprej se je treba malo spustiti, vmes se lahko tudi nakratko posedi na klopci z razgledom ...
 
Tam je Grmada:
 
Midva pa naprej in tu je ...
.... ki ni razgleden.

 Zato greva po gozdnati poti in strmnejšem vzponu kar naprej. 

Nad krošnjami dreves pod zaenkrat še modrim nebom kroži en lepotec.
 
Vrh Velikega Tošča

 
Ta vrh ni preveč razgleden, vseeno bi zaradi prijetne utrujenosti še posedela. Toda s klopce naju prežene zamolklo grmenje tam v daljavi.
Pot pod noge, da uideva napovedanemu popoldanskemu slabemu vremenu.
 
Ob povratku mimogrede vrževa pogled na Grmado, tja, kjer sva bila.
 
Kar hitro stopava in malo kreneva s poti. Na najino srečo ugotoviva, da je to celo bližnjica. Tako pred prvimi kapljami uspešno prideva do avta. Tu pa naju za slovo s tega nepričakovanega izleta nagradi lep pogled na lokvanje.
 

 

Ni komentarjev: