Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Blegoš (1562 m)

28. 1. 2017

Vetrovni razgledi
Ledeno jutro, modro nebo  to je začetek najine današnje poti na Blegoš, ki je za Ratitovcem drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Po preverjenih podatkih naj bi se do parkirišča na Črnem kalu dalo brez problema priti po kopni cesti. Ampak naju pričaka ledena cesta, zato avto pustiva precej niže. Pa nič hudega, imava dovolj časa in zakorakava po snežni cesti naprej!
Zadaj Ratitovec


Je sončen dan, toda pot naju vodi po senčni strani, tako nisva deležna toplih sončnih žarkov. Ha, vseeno pa lahko ukradeva pogled na njihovo umetniško delo:


Prav tako nama jasen dan razkriva lepe razglede ...




... kakor tudi utrinke s senčne strani.
Čemu je to podobno – prepuščeno domišljiji ...
Po dobri uri ogrevalne hoje po snežni cesti prideva do parkirišča na Črnem kalu. In začuda vidiva parkirane avtomobile. Ugotoviva tudi, da je cesta do tega parkirišča res kopna, ampak je to cesta z druge strani, kot sva jo izbrala midva. Torej sva imela nepopolne informacije. Pa saj naju to nič ne moti, lepo sva hodila, kar je navsezadnje tudi namen hoje v hribe ...
Zdaj pa si nadeneva male dereze in strmina se začne.

Boštjan: "A sem v redu?"
 





Barbara: "Seveda si!"


Boštjan: "No pol pa narediva en selfi!"


Še vedno hodiva v senci in tudi v zavetrju (česar pa se trenutno ne zavedava). V tem delu poti na naju naredi vtis golo drevje, zato sledi nekaj njihovih "aktov" :)


 
 
 

Takšna in drugačna ostanka preteklosti:
bunker
deblo

Bližava se sončnemu delu poti ... tu naju preseneti močan veter, ki pa žal s seboj odnaša tudi blagodejno toploto sončnih žarkov.
 
Napihan sneg


Sonce v krošnji in veter v laseh



Grafiti v snegu


Vetrovni razgledi:

 
Vse bliže vrhu ...
 ... vse bolj piha!

Sledovi vetra
 
Tu na vrhu prav neverjetno piha, naju kar prestavlja in je mrzlo na kvadrat. Vetrovni razgledi so prelepi, toda Boštjanovi prezebli prsti le s težavo naredijo nekaj fotografij:
 
  
 
Pri enem od bunkerjev (tistem zadaj) najdeva vsaj malo zavetrja, da pomalicava in se pogrejeva s toplim čajem.
 





Ja, tokratna vloga tega bunkerja ni bila nuditi zavetje pred šviganjem krogel, ampak pred švigajočim vetrom.
 

Spet se vračava po senčni strani. Tu je hladno, vendar brez vetra. Vrh Blegoša ponuja res odlične razglede na slovenske alpske vršace. In danes sva kljub mrazu in vetru uspela ujeti nekaj prelepih vetrovnih razgledov.

1 komentar:

Ati in Mami pravi ...

V takšnem vetru pa je kakšna kila več kar dobrodošla in dobro da sta ostala na nogah. Ampak to še ni nič v ptrimerjavi z vetrovi ki jih še zadržujejo angeli. Dobro pa se je malo pripravit in utrdit..
Ja res lepo kadar je nebo modro in se daleč vidi in spomniva se da je Blegoš res dobra razgledna točka. Sva vesela, da znata uživati v danostih, ki jih mnogi ne vidijo. Želiva vama še mnogo gorskih podvigov pa tudi vetra da odpihne skrbi vsakdanjega življenja
Ati & mami