Po vrhu še kavicaNajprej seveda nekaj o poti na vrh, kavica pride na vrsto kasneje. Torej, danes imamo namen osvojiti Virnikov Grintovec. Vremenska napoved je tako tako, naj bi bilo brez dežja, kot kaže, pa bo tudi brez razgledov. Ampak nič zato, današnje pomanjkanje sonca nadomesti dobra družba.
Virnikov Grintovec leži severno od Jezerskega, na mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo. Naša izbrana pot se začne na Zgornjem Jezerskem, gre večinoma po gozdu in je na nekaterih delih precej strma.
V gozdu diši po gobah in kar nekaj jih tudi vidimo.
Tale je prav zanimiva. Ali je užitna?Okoli tega malo modrujemo, nato pa takole sklenemo:
Prav gotovo je enkrat užitna, lahko je za zadnjo večerjo ali pa za poletje v školjki.
Glede tega, ali so gobe prave, res nismo prepričani, smo pa prepričani, da smo na pravi poti ...
... markacije kar tri v vrsto :)
Lepa gozdna pot
Tudi gobice??
Tole pa je bodeča neža in je zaprta kot današnje nebo.
Prvi del gozda je za nami in tik preden iz njega stopimo na sedlo, nas pričaka takšna korenita preproga:
Na sedlu Žingerc (1345 m)
Tu je tudi medmrežje, in to brez wifi-ja :)
Cvetje v jeseni
Spet zakorakamo na bolj strmo gozdno pot, ki vodi na glavni greben:
Ob jasnem vremenu se s tega grebenskega dela poti odpirajo lepi razgledi. Za nas bo to kdaj drugič, danes nam je dovolj dobra družba.
A se Jože šverca v Boštjanovem rukzaku??
Nekaj meglenih razgledov
Vmes se najdejo še rožice.
Pridemo na vrh.
Na vrhu ujamemo nekaj zanimivih pogledov, ki so iz trenutka v trenutek drugačni, so nekaj posebnega, po svoje veličastni:
Na vrsto pride malica!
Milena ima domači liker!
Jože pa špeh.
Drugače pa je čutiti mraz, brr ...
... pa saj ni čudno, če je na drugi strani Jezerskega (na Kočni) že zima!
Malo še vztrajamo na vrhu, saj ne gre brez skupinskega fotografiranja.
Pozirajo nam tudi možici.
Malo še pogledamo čez mejo,
nato se začnemo vračati po isti poti nazaj.
Mimo rosnih iglic
Tam zadaj za tema drevesnima gobama je naš vrh.
Malo pred parkiriščem nas prevzame pašnik z oslički.
Najprej malo plašno,
potem pa se komaj zvrstimo, da jih pocrkljamo :)
Zdaj pa končno pride na vrsto tisto, kar spada k dobri družbi: k a v i c a. Pa ne taka iz avtomata, ampak domača, sveže kuhana. Ja, z Boštjanom pri avtu na plan potegneva kuhalne pripomočke za kampiranje in postopek kuhanja kave se začne:
A plina bo dovolj?
Ni kaj, kuhanje kavice je resna zadeva:
Ob kavici se seveda prileže še pecivo.
Čeprav nam danes vreme ni omogočilo jasnih gorskih razgledov, smo uživali v naravi, v hoji po mehkih gozdnih tleh, prijetni družbi. Po vrhu pa smo za navrh imeli še dobro kavico in pecivo.
1 komentar:
Zopet ste vse lepo speljali in kavico vpeljali. In nad spodnjimi oblaki ste tudi bili. Še veliko takih druženj visoko gori, vam želim.
Lp Breda
Objavite komentar