Malo drugače: Grado (60 km)

27. 5. 2016

Malo drugače
Kako drugače? Namesto da greva v gore, se podava na gorsko kolo in greva na morje. Bolj natančno: greva tja, kjer se reka Soča izliva v morje.

Avto zasidrava ob obali v mestu Monfalcone. Najin cilj je pristaniško mesto Grado oziroma po naše Gradež. Tako naj bi s kolesom naredila naslednji krog:
     

Opremljena za na pot ...            zdaj pa naravnost naprej.

Očitno bova danes deležna malo drugačnih razgledov.
Na eni strani morje,  ...

... na drugi pa močvirnat svet, ki ga ustvarjajo v morje iztekajoče se rečice.



 Skrito očem civilizacije :)

Uživava v vožnji po makadamski cesti, umaknjeni od prometnega vrveža. Obdaja naju ravnina, posejana s prostranimi polji.

Še posebej razkošen je pogled na žitno polje z makovimi cvetovi ... vredno postanka in fotografiranja:



Pripeljeva se do mostu, ki naju popelje čez Sočo, in se priključiva na asfaltno cesto.


Ceste so tukaj precej drugačne kot pri nas – ni nobenih lukenj pa še za kolesarje so zelo prijazne, saj jih pred avtomobili ščiti tak zeleni pas :)

Travnik z makovimi cvetovi,
pa čeprav sva že čisto blizu mesta.

 

Ko prispeva v Grado, je za nama skoraj polovica poti. Poiščeva senčen kotiček, saj se prileže počitek nogam in seveda tudi malica.

Se že vidi otoški del mesta in obris ceste po morju, po kateri bova nadaljevala najin krog.

Most, ki povezuje otoček z mestom.

Kar ne moreva se načudit, koliko cvetja je v tem mestu, res je povsod: ob cesti, na mostovih, na uličnih svetilkah ...
Tukaj imajo morje in cvetje ...
hm ... no, pri nas pa imamo pivo in cvetje :)

Za en "pušlc" pa že bo teh vrtnic.

Res pravi cvetoči Gradež!!!

Seveda pa je to tudi pristaniško mesto.

  

 Del tega mostu se tudi dvigne.

Na avtobusni postaji 

Tihožitje s pridihom starih časov

Novodobno tihožitje

Čas za kavico 

 ... in čas za nadaljevanje poti, in to po pravi morski cesti, speljani po nasipu, tako da je levo in desno morje ... 

 pogled levo

 pogled desno

 pogled naravnost

Še nekaj kilometrov slediva lepi kolesarski cesti, nato zavijeva na makadam ...

Ha, in tam, za katerim grmom tiči zajec? ... Očitno za nobenim, saj ga še išče :)

A ga kmalu najde in se nama skrije.

Midva pa greva naprej in zdaj še na drugem koncu prečiva prelepo Sočo.

Med potjo pa preletiva tudi čebelje domovanje na drugi strani ceste:

Zapornica blizu najinega izhodišča

Kar nekaj kilometrov sva preživela malo drugače kot sicer. Nisva hodila po gorah, sva samo sedela na sedežu gorskega kolesa, poganjala pedala in občudovala malo drugačne poglede. Kakor koli že, tam gori in tudi tu doli je polno lepot!