Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Golica (1835 m) in narcise

18. 5. 2015

V skladu z vremensko napovedjo se nadejava lepega sončnega dne. Najin cilj: obiskati Golico v mesecu narcis. Toda v pričakovanju, da bova videla bele narcise, vidiva Golico, obdano z belo meglo in oblaki. Kaj sedaj, ali bova sploh videla narcise? Nič, prišla sva do sem, pa greva na vrh, če ne drugega, se bova vsaj razhodila. Spremeniva načrt poti in se vzpneva po Zimski poti. Po tej še nisva šla in kljub slabi vidljivosti nama je sama pot zelo všeč.

Ta odsek z nekaj klini je prav prijetna popestritev te zimske poti.



Iz megle se koča kar naenkrat znajde pred nama. Tokrat jo izkoristiva, da se v njej ob kavici ogrejeva, posušiva in morda pričakava napovedano sonce. Tega pa ni in ni na vidiku. Vseeno se čez čas odpraviva na vrh Golice.



Dokaz, da sva v megli našla pravi vrh :)
 



Z vrha Golice se v vetru in megli napotiva na Krvavko, na pobočja narcis.




Upava, da je veter na najini strani in bo razpihal meglo!

Kako piha, se prav dobro vidi in sliši na naslednjem videoposnetku ...


... veter prežene meglo in tam spodaj se pokaže koča ...

... in končno - na obzorju (tisto belo) se že rišejo narcise!

Dočakala sva jih!!!

 

Tale pa ima med narcisami kar svojo hiško.

Na vrhu Male golice

Pogled na Krvavko
Sedaj pa naj se razkošje narcis začne ...















Tole pa se že vidi sedlo Suha, čez katerega se spustiva v dolino.

Od tukaj pa naju začne spremljati sonce, tako da se še težje ločiva od prelepih pogledov na bele strmine.


Prevzame pa naju tudi pogled na razkošje v rumenem ...



... še dobro, da hudega bika ni bilo doma :)




Na koncu lahko rečeva le: vredno je bilo iti skozi meglo, veter, mraz ... 


2 komentarja:

Ati in Mami pravi ...

Napisal sem dolg komentar pa se je nekje izgubil. Še dobro da se nista izgubila vidva v megli in, da vaju ni odpihnil veter. Ja zares je dobro, da vaju ni prestrašilo vreme, saj bi bila prikrajšana za čudovito doživetje. Ja, res kakšno razkošje cvetov, kar neverjetno. Stvarstvo nas vedno znova in znova preseneti in kaže na Božjo ljubezen s katero izpričuje, da nas ima rad. Kako lepo bo ko ne bomo časovno omejeni in ko nas ne bodo pestile težave, ki nas danes ovirajo, da ne moremo povsem užiti lepot. Lahko okusimo samo majhen drobec vsega kar je pripravljeno za nas. Naj vama Jehova nakloni še več takšnih priložnosti, saj nas vse to zbližuje z Njim.
Ati & mami !

Unknown pravi ...

Tele narcise res jemljejo dih. "Še malo, pa bi me pregovorila, da bi postal planinka." 😉