Tokrat midva.
Zjutraj se odpraviva na Kamniški vrh. Razmišljava, da bo šlo za še en običajen vzpon nanj, in ker sva to pot že velikokrat prehodila, s seboj ne vzameva fotoaparata. Videti je zelo obetavno - kamniške planine so obsijane s soncem. Že vožnja do izhodišča teče v pričakovanju, da še ujameva sončne žarke pred napovedanim poslabšanjem vremena. Pri mostičku pustiva avto in veselo zakorakava v strmino. Hm, nad Krvavcem vidiva oblak. V daljavi pa se sliši neumorno delo motoriziranih gozdarjev. Ko premagava nekaj začetnih strmin, pa nič več ni sledu o soncu. Ali je to res? A so to res snežinke? Tako je - očitno naju bo namesto božanja sončnih žarkov spremljalo rahlo pikanje snežink. No to pa popestri najino pot. Morda bi to v tej "poletni" zimi bilo vredno kakšne objave. Medtem sva že na vrhu. Ni fotoaparata, ne bo slik? Aha, kaj pa, če uporabiva telefon? Prej se nama to ni posvetilo, zato zdaj sledi nekaj slik samo z drugega dela poti, od vrha pa dol v dolino.
 |
| Selfi je uspel. |
 |
| Brr ... je mraz. |
 |
| Osamela klopca s pogledom proti Kamniku |
Še pogled levo in desno:
 |
| Boštjan, zaščiten pred mrazom in vetrom ... |
 |
| ... jaz pa imam zaščitno kremo pred soncem v nahrbtniku. |
 |
| Dva plavčka pri lovski koči |
 | |||
| Tako veliko jabolko, da bi bilo kar za tri ... |
 ... morda pa bo za tri | |
Očitno vsem tekne :)  |
 |
| Pa naju je dočakal skupaj s prosojno snežno prevleko. |
Tokrat sva na nama dobro znani poti okusila, da glede vremena do zadnjega nič ni ziher in nikamor brez toplih zimskih dodatkov, ja ta rezerva nama je prišla še kako prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar