Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Čaven (1185 m)


18. 2. 2025

Na Čaven

Z oblačne Dolenjske se odpeljeva na sončno Goriško. Za izhodišče imava Vitovlje, odpravljava pa se na vrh, imenovan Čaven.


Velikansko parkirišče, gneče pa nobene.



Začetna makadamska cesta s pogledom proti Čavnu.



Jutranji pozdrav prihajajoče pomladi ...


... pod zaenkrat še golim drevjem iz zimske sezone.



Za vzpon bi lahko izbrala bolj zložno staro Napoleonovo pot, ampak si jo raje prišparava za povratek.


Zavijeva na razgibano ...



... na razgledno ...



jezero Vogršček


Vitovski hrib


iskriv utrinek


... in na veliko bolj strmo potko.



Iz strmine stopiva na položnejšo pot, ...



... na kateri sva deležna markantnih pogledov.







Na senčnih odsekih je nekaj beline, ...






... ki ne zakriva zanimivih detajlov.




"morski konjiček"


Na sončnem razgledišču Sekulak










Za nadaljevanje poti lahko spet izbirava med položnejšo ali strmejšo varianto. Ohraniva isti vzorec kot prej: gor po strmi in skalnati poti, dol po položnejši in gozdnati.










zadaj vrh Kucelj







Nad nama modro nebo in bele skale ...


... ampak dobro je gledat tudi dol na potko, da ne pohodiva takšnih "kavnih zrnc" ;)


Mini postanek za razglede ...



... na Veliki rob ...



... in v dolino.



Zdaj pa naprej gor v skale ...




... po skalah ...



... pod skalami ...



... in skozi gozd ...



... na vrh!



Malica ...



... in oči na peclje! Ja, fejst napneva oči, da vidiva obris morja in ladij.



Vrnitev po položnejših poteh s pridihom zime ...





... in nežnimi pomladnimi utrinki.







Tudi če trobenticam ni postlano z rožicami, ampak s suhim listjem, lepo rumeno cvetijo!



Nad staro Napoleonovo potjo ...



... se dvigujejo strme skalne pečine Visokega zidu.





Zavijeva na Vitovski hrib, ...





... kjer naju pričaka mrzla burja.



Po stopnicah ...



... do razgleda na levo stran ...



... na desno ...



... in tja dol na osamljenega belega konjička.



Dobra sončna lega za vinograd in najin selfi :)



Na koncu ujameva še zaključno panoramo, na aplikaciji odčitava podatke prehojene poti (9,2 km in 7839 korakov) in se polna lepih vtisov odpeljeva proti domu.



 Aja, čisto na koncu pa seveda sledi še videoprojekcija poti na Čaven: